Vem, da je te dni modno, da liberalci podpiramo vladne ukrepe, da nas ja ne bi kdo zamešal z anti-maskerji in dvomilci v obstoj virusa vobče, ampak jaz se te igrice, mi je zelo žal, ne grem.
In to ni kritika naše vlade, njo je treba treščiti še kje drugje, kjer pod mizo med truščem res dela svinjarije: to je kritika odnosa med politiko in državljani po celem svetu, saj se enako dogaja tudi v državah z vsaj uradno bolj liberalno naravnano oblastjo.
Razumem, da je virus ušel izpod kontrole in da zdaj, kot je rekel nek moj frend zdravnik, »mečemo na ogenj vse, kar se da, če vsaj malo pomaga«. Ampak a je res smiselno na ogenj metati tudi reči, ki s svojim izginotjem v plamenih naredijo več škode, kot pa so pripomogle h gašenju?
Pozivi politikov in zdravnikov, ki so, vsej strokovnosti navkljub, vendarle javni uslužbenci z vsaj na kratki rok zagarantiranim dohodkom, k »zaprtju vsega« so mogoče vendarle premalo informirane odločitve, če jim manjka uvid v to, kako je imeti štacuno ali bar in biti odvisen od potrošnje sodržavljanov.
Zaprtje kavarniških vrtov, majhnih knjigarn in vrtcev ter šol za otroke pod deset let – samih mest, kjer se je virus dokazano širil zelo malo ali čisto nič, se zdi s tega stališča sumljivo, če pa se okužbe povečini dogajajo v majhnih, zaprtih prostorih polnih odraslih, torej, ja, te dni na zloglasnih domačih žurih, ampak tudi v službah in drugih z delom povezanih sestankih.
Razumem, kavarniški vrtovi, štacune in šole so prostori, kamor ukrepi lahko posežejo, domov in v službe pač ne smejo, in to je prav. Ampak če najbolj kritičnih točk tako ali tako ni mogoče kontrolirati z ukazi, a ne bi bilo tako ali tako boljše staviti na jasno razložene smernice, ki naj jih ljudje nato ponotranjijo in upoštevajo?
In nočem poslušati kvasanja o tem, kako je to mogoče le pri Švedih, Slovenci pa da smo preveliki Balkanci, da bi se lahko držali prijaznih navodil (pri čemer je pridigar o balkaniziranih sodržavljanih iz kritike rojakov kakopak izvzet): zdi se mi, da smo en tak zelo fleksibilen narod, ki zaradi pozicije na meji med jugom in severom zlahka zaniha tako v pridno kot v poredno smer.
Kam se bo naš značaj prevesil, je pač odvisno od odnosa avtoritete. In vlade po Evropi se trenutno večinoma obnašajo kot slab starš, ki se za otroka pol časa ne zmeni in se raje posveča kreganju s svojimi konkurenti za delež pogače, ko dete pošizi, pa ga trešči, enkrat, dvakrat, trikrat, dokler ne neha migat: ga zapre v sobo, če to ne zaleže, pa v omaro.
In ko malo pospravi stanovanje ob besnem tuljenju paglavca za zaprtimi vrati, ga za pet minut spusti ven, češ naj se zdivja, potem pa ga hitro spet pobaše noter, namesto da bi ga v prijaznem dialogu naučil, kako naj družno poskrbita za približno znosno stanje v skupni hiši.
Kdor meni, da v odnosu do države vendarle nismo otroci in da bi morali pač sami imeti dovolj discipline, da ravnamo pravilno, ne da bi nam pravila morala posredovati avtoriteta, mu odgovarjam, da je taka drža ne le zelo redka, ampak tudi na dolgi rok nevzdržna. Državljani nismo politiki, s politiko smo lahko v dialogu, smernice pa morajo prihajati z zdravega mesta avtoritete in nam dati dovolj lufta, da jih lahko upoštevamo vsaj ob iluziji svobodne volje.
Odnos med vlado in državljani, skratka, je po mojem mnenju neizbežno otroško-starševski, ampak v dobri shemi država daje pozitiven zgled in oblikuje smernice z mislijo na dobro državljanov, državljani pa jih po svojih močeh čim bolj upoštevajo, medtem ko v slabi starši pol časa bentijo nad nevzgojenimi mulci in jih zabijajo z ukazi, državljani pa se razdelijo na besne paglavce, ki se ukrepom navzven uklonijo iz strahu pred kaznijo, čim ata pogleda stran, pa iščejo luknje v ograji; in na piflarčke, ki vsako očkovo muho zagovarjajo kot sveto kravo, da jih le ne bi kdo prištel med barabe.
Kot pustimo otrokom biti otroci, pustimo torej tudi državljanom biti državljani, namesto da jih silimo v prezgodnjo odraslost in nadziranje sodržavljanov namesto politike. Zahtevajmo od politike, skratka, da je dober starš, ki mu bomo zrelost lahko dokazali s svobodnim slednjem njegovim premišljenim, doslednim in v naše dobro skovanim priporočilom.
Amen. Dalje pa prihodnjič, v epizodi z naslovom »Nalezljiva javnost«.
Se beremo,
I
Striparna Stripolis 