Kaj sem videl

Vidite, to je blem, če blog obljavljaš sam, brez uredniškega pritiska, kar nič ne daš gor dva meseca. Ful sem risal, ilustriral štiri projekte, zvečer pa gledal reči. In zdaj sem frej in začenjam s svojim stripom (o tem, ššš, več drugič), da se zalaufam pa vam povem o par rečeh, ki sem jih zvečer metal vase po celem dnevu metanja ven.

1) Long distance relationship

Kdo moje bljoge bere dlje časa, ve, kako rad imam Louieja in kako rad ga zagovarjam kljub linču. In zdaj daje končno spet reči ven, najlepša pa je ta serija pogovorov s punco, genialno Blanche Gardin, trenutno najboljšo francosko komičarko sploh. Če znate francosko, priporočam za začetek tale youtube video

 če ne, pa si tu downloadajte njune skajp čete: Louie vam gre v njih lahko le na jetra kot rahlo okorni američan, ki ne šteka vseh subtilnosti francoskega pogleda na lajf, ampak ona je pa tako krasna, da oprostite še njemu, ker ga ima rada. Tule le en odlomek pretvorjen v strip, za tejst in če vam zapaše, toplo priporočam celo reč.

Rad vaju mam.

2) Normal people

To je pa serija po najbolj vplivni milenijski bukli zadnjih let, izpod peresa Irke Sally Roony. Super je posneto in prvih par delov je čista lepota, ko se ta dva srednješolca spoznavata in dajeta dol ter dilata s svojimi družabnimi tesnobami,

potem pa nekje proti koncu faksa iz neznanega razloga postaneta deprasta in potem žalostno zreta v svet skoraj do konca, ko ratata malo boljše volje.

Pa nisi čist zih, zakaj sta tako v kurcu. Naša generacija je via lacanovska kritika romantične subjektivitete še zelo lepo obplula to lepodušno samosmiljenje, novi rod pa očitno ne jemlje več te lekcije in se veselo kopa v »Oh, kako žalostno in obenem veličastno je biti izjema«. Trpljenje mladega milenijca bi bilo lahko tudi naslov, in bi zadelo v srčiko.

3) Roadkill

Boljša, krajša in britanska verzija House of cards z Dr. Housom v glavni vlogi in teto Polly iz Peaky Blindersov kot, če citiram nekega strašno hudomušnega kritika “preplet najslabših potez kraljice Elizabete in Margaret Thatcher, da imaš filing, kot da not kar naprej mezi neka morasta verzija The Crown.” V osnovi pa je to poskus razumeti konzervativnega politika v vseh njegovi koruptiranosti, libertarnosti in populizmu. Kot narobe obrnjen Borgen: ne kako mora tudi idealističen levičar v politiki delati kompromise, ampak, kako se da tudi totalno kompromitiranega desničarja razumeti v njegovih hecnih idealih.

Nič, toliko za danes, ravno da se ulaufam, prihodnjič pa kaj s seznama bolj osebnih in družbenokritičnih tem, ki se mi jih je, brez skrbi, nabralo že za celo folder.

Maham za zdaj,

I

Published by lunacekizar

Idiot sauvant with penis and a bit of beard. Bike rider, whiskey sipper and cartoonist. Also, owner of Striparna Stripolis.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

<span>%d</span> bloggers like this: