Featured

Slaba vzgoja IV: Sympathy for the virus

Predbožični čas kar kliče, da barabam odpustimo grehe. Nastavimo torej drugo pljučno krilo in Covid skušajmo razumeti kot nam sorodno, izgubljeno dušo.

Četrta reč torej, ki mi je šla na živce v prvem valu epidemije, je bilo veselje do demoniziranja korone.  Javni pozivi so se grmeli v duhu, naj skupaj zadušimo zli mikrob, brošure so se kitile z liki zamaskanih junakov, ki treskajo hudobno kepico in celo v vrtcih in šolah so deco vzpodbujali, naj riše ljudstvo, kako složno premaga krvoločnega zmaja.

 Celo bolj pametne debate o virusu so mahale s preplahom, v kaj vse pošast lahko mutira – kot bi šlo pri virusni evoluciji za nekaj naključnega in ne sfriziranega s strani naravne selekcije v smer čim boljšega preživetja mikroba, ki mu propad zahodne civilizacije nikakor ni v interesu. Prej obratno.

Virusi ljubijo civilizacijo, saj jim nudi idealne pogoje za širjenje: veliko potencialnih gostiteljev zbranih na kupu. In načeloma nas nočejo ubiti. Radi bi samo obstali in se s hajdžekanjem našega genoma čim bolj namnožili, pri tem pa jim bolj koristimo živi kot mrtvi.

Korona je v tem srečanju v enako velikih težavah kot mi, saj je do lani živela med netopirčki in se tam prebila do idealnega statusa: nekakšnega šišmiš nahoda, ki gostitelja prizadane le toliko, da ga ta lahko prenese do naslednjega.

In kako mislite, da se počuti zdaj? Zvlekli smo jo iz domače kitajske špilje in jo razvozili po celem svetu med neke čudne opice, ki jih ni vajena in jih s svojo običajno strategijo čisto preveč pobija za lastno dobro.

Njene mutacije seveda niso usmerjene, a evolucijsko vsekakor preferirajo varianto, v kateri bo za nas le še navaden nahod, kot je bila prej za betmenčke.

Dirka farmacije z virusom torej ni le kontrarna (virus si izmišlja obrambo, farmacija pa orožja), ampak je trenutno, preden cepivo pride v obtok, tudi vzporedna. Medtem ko mi delamo na zdravilu proti njej, tudi korona dela na tem, da bi postala še en nahod in farmacija mora  v tej dirki dovolj hitro zmagati, da ne bo na koncu ostala z zelo dragim overkillom v roki.

Če verjamemo Jaredu Diamondu, avtorju slavnega pop-znanstvenega hita Jeklo, puške in bacili, so redni infekti nedavna pridobitev človeštva, ki smo si jo nakopali šele po poljedelski revoluciji. Ko smo živeli v majhnih plemenih lovcev in nabiralcev, okužb skoraj nismo poznali, saj te rabijo dovolj veliko populacijo, da lahko po njej stalno krožijo pa vedno ostaja nekaj še živih prenašalcev, ki se jih da poštopati.

In kje smo zahodnjaki bacile izvorno staknili, če jih pred prvo žetvijo nismo poznali? Diamond trdi, da od črednih živali pomagalk na polju, saj so bile le te dovolj številčne, da so lahko na dolgi rok gojile okužbe.

Slavni preskok virusov z živali na ljudi, skratka, o katerem zadnje čase govorimo kot o božji kazni za naš razpašni lajfstajl, je izvorna oblika človeških infektov, in če so kazen za karkoli, so za naš prehod iz plemen v mestne množice, ki se je zgodil pred deset tisoč leti: vse viroze, ki jih danes gojimo, so se verjetno začele kot pandemije zverinskega izvora.

A tu je kleč: s prekletstvom smo prejeli tudi nepričakovano skrivno orožje. Zaradi naše kužnosti je plemena v Avstraliji in Severni Ameriki ob stiku z nami tako hitro pobralo, da se za teritorij še stepsti ni bilo treba. Podobno kot se nam zdaj godi s korono, ne domorodci ne virus niso bili navajeni drug drugega in so skupaj poniknili v sinhroniziranem izumrtju.

Evropski mikrobi so ob osvajanju Amerike pobili več divjakov kot pa puške, trdi Diamond, tako da bi jim morali biti pravzaprav hvaležni za našo sodobno prosperiteto.

Ne da so poljedelstvo, viralni genocid ali današnja epidemija super, je pa zaradi perspektive fino vedeti: živalski virusi so z nami že tisočletja; so stranski učinek množične in po svetu blodeče človeškosti; in obenem zgodovinsko učinkovito orožje kmetov v izrinjanju lovcev in nabiralcev, ki bi nas rado še naprej zajedalo čim bolj neopazno.

Ne rišimo torej korone kot pošasti: precej bolj kompleksna zverina je.

Naslednjič pa končno sklenem ta cikel Slabe vzgoje in prešaltam na manj nalezljive teme. Častna koronska.

Kaj sem videl

Vidite, to je blem, če blog obljavljaš sam, brez uredniškega pritiska, kar nič ne daš gor dva meseca. Ful sem risal, ilustriral štiri projekte, zvečer pa gledal reči. In zdaj sem frej in začenjam s svojim stripom (o tem, ššš, več drugič), da se zalaufam pa vam povem o par rečeh, ki sem jih zvečer metal vase po celem dnevu metanja ven.

1) Long distance relationship

Kdo moje bljoge bere dlje časa, ve, kako rad imam Louieja in kako rad ga zagovarjam kljub linču. In zdaj daje končno spet reči ven, najlepša pa je ta serija pogovorov s punco, genialno Blanche Gardin, trenutno najboljšo francosko komičarko sploh. Če znate francosko, priporočam za začetek tale youtube video

 če ne, pa si tu downloadajte njune skajp čete: Louie vam gre v njih lahko le na jetra kot rahlo okorni američan, ki ne šteka vseh subtilnosti francoskega pogleda na lajf, ampak ona je pa tako krasna, da oprostite še njemu, ker ga ima rada. Tule le en odlomek pretvorjen v strip, za tejst in če vam zapaše, toplo priporočam celo reč.

Rad vaju mam.

2) Normal people

To je pa serija po najbolj vplivni milenijski bukli zadnjih let, izpod peresa Irke Sally Roony. Super je posneto in prvih par delov je čista lepota, ko se ta dva srednješolca spoznavata in dajeta dol ter dilata s svojimi družabnimi tesnobami,

potem pa nekje proti koncu faksa iz neznanega razloga postaneta deprasta in potem žalostno zreta v svet skoraj do konca, ko ratata malo boljše volje.

Pa nisi čist zih, zakaj sta tako v kurcu. Naša generacija je via lacanovska kritika romantične subjektivitete še zelo lepo obplula to lepodušno samosmiljenje, novi rod pa očitno ne jemlje več te lekcije in se veselo kopa v »Oh, kako žalostno in obenem veličastno je biti izjema«. Trpljenje mladega milenijca bi bilo lahko tudi naslov, in bi zadelo v srčiko.

3) Roadkill

Boljša, krajša in britanska verzija House of cards z Dr. Housom v glavni vlogi in teto Polly iz Peaky Blindersov kot, če citiram nekega strašno hudomušnega kritika “preplet najslabših potez kraljice Elizabete in Margaret Thatcher, da imaš filing, kot da not kar naprej mezi neka morasta verzija The Crown.” V osnovi pa je to poskus razumeti konzervativnega politika v vseh njegovi koruptiranosti, libertarnosti in populizmu. Kot narobe obrnjen Borgen: ne kako mora tudi idealističen levičar v politiki delati kompromise, ampak, kako se da tudi totalno kompromitiranega desničarja razumeti v njegovih hecnih idealih.

Nič, toliko za danes, ravno da se ulaufam, prihodnjič pa kaj s seznama bolj osebnih in družbenokritičnih tem, ki se mi jih je, brez skrbi, nabralo že za celo folder.

Maham za zdaj,

I

Slaba vzgoja V: Pretepeni sin

Glede na moje prejšnje zapise si ziher mislite, da sem navdušen nad trenutnim sproščanjem ukrepov. Ampak a-a. Sumljivi so mi.

Izvajanje dejavnosti, kjer je lahko samo en stranka, da se prepreči nekontrolirano friziranje na črno: zelo fajn.

Ukinitev maske na prostem, kjer je mogoče vzdrževati distanco? Perfektno, ampak malo hecno, da obenem z otvoritvijo busov in odprtjem štacun z oblekami in čevlji, ki je center v šusu poplavilo s prej zajezenimi rekami šopingašev. In če odpreš štacune s čevlji in tekstilom, zakaj ne tudi knjigarn?

Osebno sicer mislim, da tu ni šlo za čisto zlobo, ampak da knjige enostavno niso reč, na katero bi trenutni oblastniki sploh pomislili, ko tuhtajo, kaj bi pred prazniki nujno potrebovali.

Da nadaljnjega zaprtja prvih let osnovke niti ne omenjam.

In ta očitna začasnost me bega: nisem šur, če gre res za novo, bolj pametno strategijo vzgoje, kjer se folku bolj zaupa in izvajanje dejavnosti prenaša v lažje nadzorljivo javnost, ali pa je to mogoče samo ena slučajna muha pijanega očeta, ki nas bo čez hip spet pahnil v kužno čuzo.

Mogoče sem paranoičen, ampak če sem, je to pač zaradi dosedanje slabe vzgoje. Zato se za letos od vas poslavljam s temle stripkom in vam želim karseda lepe praznike.

Slaba vzgoja III: Šola ni dom

Ko je imel sinko prvič šolo po zoomu, se je skril v kopalnico. Kar se mi je v dobi, kjer večino dece težko odtrgaš od ekranov v bistvu zdelo dokaj pozitivno.

Tako sem bil prvih par seans primoran presedeti poleg njega. In sem bil vesel prilike prepričati se, da šolski sistem ni nič manj trapast kot v mojih deških letih.

In kot številni starši pred menoj sem ugotovil, da bi vsebine, ki mu jih posreduje inštitucija, lahko dete precej hitreje in bolj smiselno naučil sam…

…kar me pripelje le korak od fenov waldorfskih, montesorijskih in drugih alter učnih sistemov, ki trdijo, da običajna šola v deci ubija naravno radovednost ter da je treba h gnetenju teh mehkih umov pristopiti drugače, če bi radi izkoristili vse njihove potenciale.

In če se spomnim svoje osebne zgodovine, dobro vem, da se v osnovni v smislu »znanja o predavani snovi« nisem naučil nič. Živali in narava so me fascinirale, a v urah biologije nisem videl nobene zveze s tem interesom, ki sem ga raje pojil s knjigami z domačih polic.

Zato se strinjam, da je šola, sploh osnovna, precej uborno mesto za prenos znanja o predmetih, ki jih uradno uči. Ampak to je zato, ker je šola v resnici namenjena neki čisto drugi lekciji o svetu.

V šoli se naučiš, kako tiho in pri miru poslušati neumnosti; kako na ukaz reproducirati stavke, katerih vsebine ne razumeš niti te ne zanima; kako odgovarjati ne na najbolj pameten način ampak tako kot od tebe za dodelitev nagrade zahteva dvomljiva avtoriteta; in kako se obnašati v kolektivu ljudi z blazno različnimi ambicijami, talenti in pristopi k združevanju obeh.

In ja, šola te nauči, da ti radovednost in pametno sklepanje ne pomagata dosti, če ne znaš biti zraven še dovolj glasen ali dovolj hitro dvigniti roke – ali enostavno narediti tega, kar se od tebe pričakuje namesto tega, kar bi bilo najbolj logično.

To pa so za preživetje v resničnem svetu dragocene veščine. Če bi te namreč starši doma prijazno in z zalivanjem tvojih naravnih zanimanj naučili kup odličnih reči, bi morda v svet res prišel z več znanja, a brez veščin, kako to znanje prodati ne nujno najbolj pametnemu odločevalcu in ob konkurenci ljudi, ki morda vedo manj, a so spretnejši v prodaji.

Ravno zato se šola doma ne more iziti. Izpolnjevanje trapastih nalog je izvrsten življenjski trening, ki pa mora potekati v kolektivu enako prekletih vrstnikov in pod nadzorom nekoga, ki te zvečer ne kopa in ne daje spat.

Zato komaj čakam, da se šola spet začne. Saj je luštno s sinkom pohajkovati po mestu in mu razkrivati čuda sveta…

…ampak to lahko počneva tudi popoldne ali čez vikend. Zdaj pa bi res rad, da počasi odide med štiri stene in da ga napol usposobljeni tujci mučijo skupaj z deco naključno nabrano z vseh vetrov. Ker TO je prava šola življenja.

Amen,

(Več slabe vzgoje prihodnjič v poglavju z naslovom »Sympathy for the virus!)

Se beremo,

I

Slaba vzgoja II: Nalezljiva javnost

Druga reč, ki me pri govoru o kontroli kovida moti, so tako često slišani pozivi k »ustavitvi javnega življenja«.

Že dvajset let, odkar je turbokonzumizem populacijo dodobra zagrabil, se trudimo, da bi ljudi deprivatizirali; da bi jih spravili ven iz njihovih luknjic, izpred ekranov in nišnih forumov ter jih spet pripeljali v javnost, tam pa odpirali debate o skupnem dobrem. In ravno zadnja leta je to začelo uspevati: ljudje spet hodijo na koncerte, v galerije in bare ter štacune, ki niso v nakupovalnih centrih. A je res treba zdaj eksplicitno napasti prav to, mukoma vzpostavljeno polje?

Razumem, da do širjenja okužbe prihaja na krajih, kjer se veliko ljudi druži in steka, na trgu, karnevalu, vsem, kar je luštnega in nalezljivo špasnega. Ampak javnost je nalezljiva tudi v drugem smislu. Če javnost zapreš, da se okužba tam ne bo širila, ker je javno polje edino nad katerim imaš kot politika nadzor, a ti ne bo infekcija samo ušla v privatni sektor, kjer se bo pač širila izven tvojega nadzora?

Žuranja po fletih in skupnih malic v službah pač ne moreš ukrotiti na tak način: a ni potemtakem bolje, da javno polje, nad katerim imaš nadzor, strukturiraš na način, ki minimizira širjenje virusa in s tem daješ zgled še privatni sferi izven tvojega nadzora?

Zdaj ko smo že dober mesec vrženi iz barov, je to seveda jalova ideja: če bi javne površine strukturirano odprli zdaj, bi na lepem iz omare spuščeni mulc vsaj na kratek rok verjetno pošizil in hitro izkoristil vse luknje, ki jih lahko, preden ga za hip nepozorni ata spet zapre, ampak takrat, pred enim mesecem, ko so bare, muzeje in druge lokuse »javnega življenja« pozaprli, sem se vprašal, če ne bi bilo bolje pustiti javnih polj odprtih in pač bolje nadzirati izvajanje ukrepov na njih.

Vem: določeni barčki se navodil niso držali in so tudi po uradnih urah folk nabutali noter, se zaklenili in tam žingali do jutra. Ampak če imate zdaj dovolj folka, da daje sankcije sprehajalcem brez mask, a ne bi mogli ti isti ljudje raje kontrolirati razdalje med mizami na terasah in poznovečerne gužve v barčkih?

Večina gostincev, ki jih poznam, je za upoštevanje ukrepov super poskrbela in njihovi vrtovi so bili vsem vidni zgledi druženja brez omembe vredne nevarnosti prenosa virusa. Zdaj, ko so zaprti, se mi vedno bolj pogosto dogaja, da mi kdo, s katerim bi se sicer dobil v varno prezračeni javnosti, predlaga, da se za pomenek stlačiva kam noter, kjer se bova lahko menila brez zoprne maske in nevarnosti globe.

In odkar so ukinili še možnost zunanjega henganja s folkom izven lastnega gospodinjstva in zauživanja kav na prostem, bo ta tip stikov samo strmo narastel. Piflarji med vami lahko še tako zavijate z očmi nad pomanjkanje samodiscipline med pobalini, ki vas obkrožajo, problema s tem trkanjem po prsih ne boste rešili.

Javnost je nalezljiva, zato je ne zapirajmo, ampak jo raje okužimo z dobrimi navadami, ki jih bodo njeni udeleženci lahko odnesli tudi s sabo domov.

Amen. Dalje pa prihodnjič.