Slaba vzgoja III: Šola ni dom

Ko je imel sinko prvič šolo po zoomu, se je skril v kopalnico. Kar se mi je v dobi, kjer večino dece težko odtrgaš od ekranov v bistvu zdelo dokaj pozitivno.

Tako sem bil prvih par seans primoran presedeti poleg njega. In sem bil vesel prilike prepričati se, da šolski sistem ni nič manj trapast kot v mojih deških letih.

In kot številni starši pred menoj sem ugotovil, da bi vsebine, ki mu jih posreduje inštitucija, lahko dete precej hitreje in bolj smiselno naučil sam…

…kar me pripelje le korak od fenov waldorfskih, montesorijskih in drugih alter učnih sistemov, ki trdijo, da običajna šola v deci ubija naravno radovednost ter da je treba h gnetenju teh mehkih umov pristopiti drugače, če bi radi izkoristili vse njihove potenciale.

In če se spomnim svoje osebne zgodovine, dobro vem, da se v osnovni v smislu »znanja o predavani snovi« nisem naučil nič. Živali in narava so me fascinirale, a v urah biologije nisem videl nobene zveze s tem interesom, ki sem ga raje pojil s knjigami z domačih polic.

Zato se strinjam, da je šola, sploh osnovna, precej uborno mesto za prenos znanja o predmetih, ki jih uradno uči. Ampak to je zato, ker je šola v resnici namenjena neki čisto drugi lekciji o svetu.

V šoli se naučiš, kako tiho in pri miru poslušati neumnosti; kako na ukaz reproducirati stavke, katerih vsebine ne razumeš niti te ne zanima; kako odgovarjati ne na najbolj pameten način ampak tako kot od tebe za dodelitev nagrade zahteva dvomljiva avtoriteta; in kako se obnašati v kolektivu ljudi z blazno različnimi ambicijami, talenti in pristopi k združevanju obeh.

In ja, šola te nauči, da ti radovednost in pametno sklepanje ne pomagata dosti, če ne znaš biti zraven še dovolj glasen ali dovolj hitro dvigniti roke – ali enostavno narediti tega, kar se od tebe pričakuje namesto tega, kar bi bilo najbolj logično.

To pa so za preživetje v resničnem svetu dragocene veščine. Če bi te namreč starši doma prijazno in z zalivanjem tvojih naravnih zanimanj naučili kup odličnih reči, bi morda v svet res prišel z več znanja, a brez veščin, kako to znanje prodati ne nujno najbolj pametnemu odločevalcu in ob konkurenci ljudi, ki morda vedo manj, a so spretnejši v prodaji.

Ravno zato se šola doma ne more iziti. Izpolnjevanje trapastih nalog je izvrsten življenjski trening, ki pa mora potekati v kolektivu enako prekletih vrstnikov in pod nadzorom nekoga, ki te zvečer ne kopa in ne daje spat.

Zato komaj čakam, da se šola spet začne. Saj je luštno s sinkom pohajkovati po mestu in mu razkrivati čuda sveta…

…ampak to lahko počneva tudi popoldne ali čez vikend. Zdaj pa bi res rad, da počasi odide med štiri stene in da ga napol usposobljeni tujci mučijo skupaj z deco naključno nabrano z vseh vetrov. Ker TO je prava šola življenja.

Amen,

(Več slabe vzgoje prihodnjič v poglavju z naslovom »Sympathy for the virus!)

Se beremo,

I

Slaba vzgoja II: Nalezljiva javnost

Druga reč, ki me pri govoru o kontroli kovida moti, so tako često slišani pozivi k »ustavitvi javnega življenja«.

Že dvajset let, odkar je turbokonzumizem populacijo dodobra zagrabil, se trudimo, da bi ljudi deprivatizirali; da bi jih spravili ven iz njihovih luknjic, izpred ekranov in nišnih forumov ter jih spet pripeljali v javnost, tam pa odpirali debate o skupnem dobrem. In ravno zadnja leta je to začelo uspevati: ljudje spet hodijo na koncerte, v galerije in bare ter štacune, ki niso v nakupovalnih centrih. A je res treba zdaj eksplicitno napasti prav to, mukoma vzpostavljeno polje?

Razumem, da do širjenja okužbe prihaja na krajih, kjer se veliko ljudi druži in steka, na trgu, karnevalu, vsem, kar je luštnega in nalezljivo špasnega. Ampak javnost je nalezljiva tudi v drugem smislu. Če javnost zapreš, da se okužba tam ne bo širila, ker je javno polje edino nad katerim imaš kot politika nadzor, a ti ne bo infekcija samo ušla v privatni sektor, kjer se bo pač širila izven tvojega nadzora?

Žuranja po fletih in skupnih malic v službah pač ne moreš ukrotiti na tak način: a ni potemtakem bolje, da javno polje, nad katerim imaš nadzor, strukturiraš na način, ki minimizira širjenje virusa in s tem daješ zgled še privatni sferi izven tvojega nadzora?

Zdaj ko smo že dober mesec vrženi iz barov, je to seveda jalova ideja: če bi javne površine strukturirano odprli zdaj, bi na lepem iz omare spuščeni mulc vsaj na kratek rok verjetno pošizil in hitro izkoristil vse luknje, ki jih lahko, preden ga za hip nepozorni ata spet zapre, ampak takrat, pred enim mesecem, ko so bare, muzeje in druge lokuse »javnega življenja« pozaprli, sem se vprašal, če ne bi bilo bolje pustiti javnih polj odprtih in pač bolje nadzirati izvajanje ukrepov na njih.

Vem: določeni barčki se navodil niso držali in so tudi po uradnih urah folk nabutali noter, se zaklenili in tam žingali do jutra. Ampak če imate zdaj dovolj folka, da daje sankcije sprehajalcem brez mask, a ne bi mogli ti isti ljudje raje kontrolirati razdalje med mizami na terasah in poznovečerne gužve v barčkih?

Večina gostincev, ki jih poznam, je za upoštevanje ukrepov super poskrbela in njihovi vrtovi so bili vsem vidni zgledi druženja brez omembe vredne nevarnosti prenosa virusa. Zdaj, ko so zaprti, se mi vedno bolj pogosto dogaja, da mi kdo, s katerim bi se sicer dobil v varno prezračeni javnosti, predlaga, da se za pomenek stlačiva kam noter, kjer se bova lahko menila brez zoprne maske in nevarnosti globe.

In odkar so ukinili še možnost zunanjega henganja s folkom izven lastnega gospodinjstva in zauživanja kav na prostem, bo ta tip stikov samo strmo narastel. Piflarji med vami lahko še tako zavijate z očmi nad pomanjkanje samodiscipline med pobalini, ki vas obkrožajo, problema s tem trkanjem po prsih ne boste rešili.

Javnost je nalezljiva, zato je ne zapirajmo, ampak jo raje okužimo z dobrimi navadami, ki jih bodo njeni udeleženci lahko odnesli tudi s sabo domov.

Amen. Dalje pa prihodnjič.

Slaba vzgoja I: Zunanja prisila

Vem, da je te dni modno, da liberalci podpiramo vladne ukrepe, da nas ja ne bi kdo zamešal z anti-maskerji in dvomilci v obstoj virusa vobče, ampak jaz se te igrice, mi je zelo žal, ne grem.

In to ni kritika naše vlade, njo je treba treščiti še kje drugje, kjer pod mizo med truščem res dela svinjarije: to je kritika odnosa med politiko in državljani po celem svetu, saj se enako dogaja tudi v državah z vsaj uradno bolj liberalno naravnano oblastjo.

Razumem, da je virus ušel izpod kontrole in da zdaj, kot je rekel nek moj frend zdravnik, »mečemo na ogenj vse, kar se da, če vsaj malo pomaga«. Ampak a je res smiselno na ogenj metati tudi reči, ki s svojim izginotjem v plamenih naredijo več škode, kot pa so pripomogle h gašenju?

Pozivi politikov in zdravnikov, ki so, vsej strokovnosti navkljub, vendarle javni uslužbenci z vsaj na kratki rok zagarantiranim dohodkom, k »zaprtju vsega« so mogoče vendarle premalo informirane odločitve, če jim manjka uvid v to, kako je imeti štacuno ali bar in biti odvisen od potrošnje sodržavljanov.

Zaprtje kavarniških vrtov, majhnih knjigarn in vrtcev ter šol za otroke pod deset let – samih mest, kjer se je virus dokazano širil zelo malo ali čisto nič, se zdi s tega stališča sumljivo, če pa se okužbe povečini dogajajo v majhnih, zaprtih prostorih polnih odraslih, torej, ja, te dni na zloglasnih domačih žurih, ampak tudi v službah in drugih z delom povezanih sestankih.

Razumem, kavarniški vrtovi, štacune in šole so prostori, kamor ukrepi lahko posežejo, domov in v službe pač ne smejo, in to je prav. Ampak če najbolj kritičnih točk tako ali tako ni mogoče kontrolirati z ukazi, a ne bi bilo tako ali tako boljše staviti na jasno razložene smernice, ki naj jih ljudje nato ponotranjijo in upoštevajo?

In nočem poslušati kvasanja o tem, kako je to mogoče le pri Švedih, Slovenci pa da smo preveliki Balkanci, da bi se lahko držali prijaznih navodil (pri čemer je pridigar o balkaniziranih sodržavljanih iz kritike rojakov kakopak izvzet): zdi se mi, da smo en tak zelo fleksibilen narod, ki zaradi pozicije na meji med jugom in severom zlahka zaniha tako v pridno kot v poredno smer.

Kam se bo naš značaj prevesil, je pač odvisno od odnosa avtoritete. In vlade po Evropi se trenutno večinoma obnašajo kot slab starš, ki se za otroka pol časa ne zmeni in se raje posveča kreganju s svojimi konkurenti za delež pogače, ko dete pošizi, pa ga trešči, enkrat, dvakrat, trikrat, dokler ne neha migat: ga zapre v sobo, če to ne zaleže, pa v omaro.

In ko malo pospravi stanovanje ob besnem tuljenju paglavca za zaprtimi vrati, ga za pet minut spusti ven, češ naj se zdivja, potem pa ga hitro spet pobaše noter, namesto da bi ga v prijaznem dialogu naučil, kako naj družno poskrbita za približno znosno stanje v skupni hiši.

Kdor meni, da v odnosu do države vendarle nismo otroci in da bi morali pač sami imeti dovolj discipline, da ravnamo pravilno, ne da bi nam pravila morala posredovati avtoriteta, mu odgovarjam, da je taka drža ne le zelo redka, ampak tudi na dolgi rok nevzdržna. Državljani nismo politiki, s politiko smo lahko v dialogu, smernice pa morajo prihajati z zdravega mesta avtoritete in nam dati dovolj lufta, da jih lahko upoštevamo vsaj ob iluziji svobodne volje.

Odnos med vlado in državljani, skratka, je po mojem mnenju neizbežno otroško-starševski, ampak v dobri shemi država daje pozitiven zgled in oblikuje smernice z mislijo na dobro državljanov, državljani pa jih po svojih močeh čim bolj upoštevajo, medtem ko v slabi starši pol časa bentijo nad nevzgojenimi mulci in jih zabijajo z ukazi, državljani pa se razdelijo na besne paglavce, ki se ukrepom navzven uklonijo iz strahu pred kaznijo, čim ata pogleda stran, pa iščejo luknje v ograji; in na piflarčke, ki vsako očkovo muho zagovarjajo kot sveto kravo, da jih le ne bi kdo prištel med barabe.

Kot pustimo otrokom biti otroci, pustimo torej tudi državljanom biti državljani, namesto da jih silimo v prezgodnjo odraslost in nadziranje sodržavljanov namesto politike. Zahtevajmo od politike, skratka, da je dober starš, ki mu bomo zrelost lahko dokazali s svobodnim slednjem njegovim premišljenim, doslednim in v naše dobro skovanim priporočilom.

Amen. Dalje pa prihodnjič, v epizodi z naslovom »Nalezljiva javnost«.

Se beremo,

I

Slaba vzgoja I: Zunanja prisila

Vem, da je te dni modno, da liberalci podpiramo vladne ukrepe, da nas ja ne bi kdo zamešal z anti-maskerji in dvomilci v obstoj virusa vobče, ampak jaz se te igrice, mi je zelo žal, ne grem.

In to ni kritika naše vlade, njo je treba treščiti še kje drugje, kjer pod mizo med truščem res dela svinjarije: to je kritika odnosa med politiko in državljani po celem svetu, saj se enako dogaja tudi v državah z vsaj uradno bolj liberalno naravnano oblastjo.

Razumem, da je virus ušel izpod kontrole in da zdaj, kot je rekel nek moj frend zdravnik, »mečemo na ogenj vse, kar se da, če vsaj malo pomaga«. Ampak a je res smiselno na ogenj metati tudi reči, ki s svojim izginotjem v plamenih naredijo več škode, kot pa so pripomogle h gašenju?

Pozivi politikov in zdravnikov, ki so, vsej strokovnosti navkljub, vendarle javni uslužbenci z vsaj na kratki rok zagarantiranim dohodkom, k »zaprtju vsega« so mogoče vendarle premalo informirane odločitve, če jim manjka uvid v to, kako je imeti štacuno ali bar in biti odvisen od potrošnje sodržavljanov.

Zaprtje kavarniških vrtov, majhnih knjigarn in vrtcev ter šol za otroke pod deset let – samih mest, kjer se je virus dokazano širil zelo malo ali čisto nič, se zdi s tega stališča sumljivo, če pa se okužbe povečini dogajajo v majhnih, zaprtih prostorih polnih odraslih, torej, ja, te dni na zloglasnih domačih žurih, ampak tudi v službah in drugih z delom povezanih sestankih.

Razumem, kavarniški vrtovi, štacune in šole so prostori, kamor ukrepi lahko posežejo, domov in v službe pač ne smejo, in to je prav. Ampak če najbolj kritičnih točk tako ali tako ni mogoče kontrolirati z ukazi, a ne bi bilo tako ali tako boljše staviti na jasno razložene smernice, ki naj jih ljudje nato ponotranjijo in upoštevajo?

In nočem poslušati kvasanja o tem, kako je to mogoče le pri Švedih, Slovenci pa da smo preveliki Balkanci, da bi se lahko držali prijaznih navodil (pri čemer je pridigar o balkaniziranih sodržavljanih iz kritike rojakov kakopak izvzet): zdi se mi, da smo en tak zelo fleksibilen narod, ki zaradi pozicije na meji med jugom in severom zlahka zaniha tako v pridno kot v poredno smer.

Kam se bo naš značaj prevesil, je pač odvisno od odnosa avtoritete. In vlade po Evropi se trenutno večinoma obnašajo kot slab starš, ki se za otroka pol časa ne zmeni in se raje posveča kreganju s svojimi konkurenti za delež pogače, ko dete pošizi, pa ga trešči, enkrat, dvakrat, trikrat, dokler ne neha migat: ga zapre v sobo, če to ne zaleže, pa v omaro.

In ko malo pospravi stanovanje ob besnem tuljenju paglavca za zaprtimi vrati, ga za pet minut spusti ven, češ naj se zdivja, potem pa ga hitro spet pobaše noter, namesto da bi ga v prijaznem dialogu naučil, kako naj družno poskrbita za približno znosno stanje v skupni hiši.

Kdor meni, da v odnosu do države vendarle nismo otroci in da bi morali pač sami imeti dovolj discipline, da ravnamo pravilno, ne da bi nam pravila morala posredovati avtoriteta, mu odgovarjam, da je taka drža ne le zelo redka, ampak tudi na dolgi rok nevzdržna. Državljani nismo politiki, s politiko smo lahko v dialogu, smernice pa morajo prihajati z zdravega mesta avtoritete in nam dati dovolj lufta, da jih lahko upoštevamo vsaj ob iluziji svobodne volje.

Odnos med vlado in državljani, skratka, je po mojem mnenju neizbežno otroško-starševski, ampak v dobri shemi država daje pozitiven zgled in oblikuje smernice z mislijo na dobro državljanov, državljani pa jih po svojih močeh čim bolj upoštevajo, medtem ko v slabi starši pol časa bentijo nad nevzgojenimi mulci in jih zabijajo z ukazi, državljani pa se razdelijo na besne paglavce, ki se ukrepom navzven uklonijo iz strahu pred kaznijo, čim ata pogleda stran, pa iščejo luknje v ograji; in na piflarčke, ki vsako očkovo muho zagovarjajo kot sveto kravo, da jih le ne bi kdo prištel med barabe.

Kot pustimo otrokom biti otroci, pustimo torej tudi državljanom biti državljani, namesto da jih silimo v prezgodnjo odraslost in nadziranje sodržavljanov namesto politike. Zahtevajmo od politike, skratka, da je dober starš, ki mu bomo zrelost lahko dokazali s svobodnim slednjem njegovim premišljenim, doslednim in v naše dobro skovanim priporočilom.

Amen. Dalje pa prihodnjič, v epizodi z naslovom »Nalezljiva javnost«.

Se beremo,

I

Introduce Yourself (Example Post)

This is an example post, originally published as part of Blogging University. Enroll in one of our ten programs, and start your blog right.

You’re going to publish a post today. Don’t worry about how your blog looks. Don’t worry if you haven’t given it a name yet, or you’re feeling overwhelmed. Just click the “New Post” button, and tell us why you’re here.

Why do this?

  • Because it gives new readers context. What are you about? Why should they read your blog?
  • Because it will help you focus you own ideas about your blog and what you’d like to do with it.

The post can be short or long, a personal intro to your life or a bloggy mission statement, a manifesto for the future or a simple outline of your the types of things you hope to publish.

To help you get started, here are a few questions:

  • Why are you blogging publicly, rather than keeping a personal journal?
  • What topics do you think you’ll write about?
  • Who would you love to connect with via your blog?
  • If you blog successfully throughout the next year, what would you hope to have accomplished?

You’re not locked into any of this; one of the wonderful things about blogs is how they constantly evolve as we learn, grow, and interact with one another — but it’s good to know where and why you started, and articulating your goals may just give you a few other post ideas.

Can’t think how to get started? Just write the first thing that pops into your head. Anne Lamott, author of a book on writing we love, says that you need to give yourself permission to write a “crappy first draft”. Anne makes a great point — just start writing, and worry about editing it later.

When you’re ready to publish, give your post three to five tags that describe your blog’s focus — writing, photography, fiction, parenting, food, cars, movies, sports, whatever. These tags will help others who care about your topics find you in the Reader. Make sure one of the tags is “zerotohero,” so other new bloggers can find you, too.